A L A Y A

Bilo je lepo jutro. Zlati sončni žarki so posuli pokrajino, umito od nekajdnevnega dežja, s tisočerimi kapljicami. Zemeljska bitja so se počasi prebujala in kukala izpod še vedno težkih vek, v njihovih srcih pa se je že budila tiha radost, še čisto nedolžna in sveža.

Alaya je s svojim pasjim prijateljem stekla na travnike zbudit vse metulje, mravlje, rože in trave, v lep sončen dan. Sprehajala se je po širni pokrajini, ko jo je Jiva, njen pes, z glasnim laježem pripeljal skozi gozd do jase, skrite za grmovjem.

Tu so bila drevesa porasla z mahom, prav tako tudi tla in velik kamen sredi nje. Skozi krošnje je svetila zelena svetloba. Alaya je začutila globoko tišino, saj je utihnilo petje ptic in tudi najrahlejša sapica ni več zapihala.

Ogledovala si je to lepo deželico sredi znanih gozdov, ko se ji je zazdelo, da je za bližnjim drevesom nekaj videla, a je že naslednji trenutek izginilo. Stopila je pogledat in se srečala z očmi moža, ki je sedel na mehkih mahovih tleh. Skozi njegove oči se je svetilo vesolje. Neskončno malih zvezdic, ki so žarele kot sonca. Njegove starosti ni mogla določiti. Izgledal je, kot da bi tam živel že celo večnost, njegov obraz pa je bil mlad, kljub beli bradi, ki se je prepletala z lasmi. Veselo jo je pozdravil, kot bi jo pričakoval.

"Prisedi dekle, ne boj se me."

"Že dolgo sedite tu," ga je vprašala Alaya, medtem ko se je plaho usedla poleg njega. "Hm, že celo večnost. Poslušam zgodbe, ki mi jih berejo vile:"

"Kaj počnete?" je vprašala, ker je mislila, da ni prav slišala.

"Poslušam zgodbe. Ti povem katero?"

"Ja prosim," je rekla, saj je zgodbe zelo rada poslušala.

Ko se je neskončni prostor okrog nje razblinil in se je zopet zavedela časa, se je obrnila k starcu, ki jo je gledal z očetovsko ljubeznijo. Globoka modrost se je zrcalila v njegovih očeh.

"Kako ti je ime, stari mož?" je vprašala Alaya.

"Rishi sem," je dejal starec. "Pojdi zdaj, Življenje te kliče!" je še dejal, potem pa je njun pogovor prekinil Jivin glasen lajež.

"Kako ste vedeli?! Jiva pomeni življenje!" je presenečena vzkliknila Alaya, a starca ni bilo več.

Ahhi je ležal v visoki travi in opazoval travne bilke, ki so plesale nad njegovim obrazom. Nebo je bilo jasno, kot že dolgo ne in sonce je svetilo močneje kot v zadnjih dneh. Posušilo je še mokro zemljo, ki je očiščena od jutranje rose, nudila še kar toplo podlago zadovoljnemu Ahhiju.

Njegov pogled je zmotil velik črn krokar, ki je letel čez njegovo vidno polje. Nekaj časa je krožil nad njim, nato pa poletel proti soncu. Ahhi je za trenutek zaprl oči in ko jih je zopet odprl, je pred njim lebdela skoraj nevidna podoba ženske.

"Kako si lepa," je očaran rekel. Potopil se je v globino njenih oči, ki so postajale vedno bolj resnične. Izgubljal se je v njihovi iskrivosti, nazadnje je v njihovem odsevu uzrl sebe. Počasi in nežno ga je njen pogled zazibal v sanje, ki so spomin nase ponesle globoko v neko drugo resničnost.

Alaya in Jiva sta se sprehajala po starih makedamskih poteh in prah se je dvigal za njima.

Ahhi je vstal iz visoke trave in se odpravil proti domu.

Ahhi in Alaya sta se srečala.

Ahhi se je nasmehnil ob teh mislih. Še sam ni vedel od kod so prišle.

"Še pesnik bom postal," je rekel na glas.

"Prosim?" je osuplo vprašala Alaya.

"Nič, nič ..." je začel razlagati Ahhi. Hotel ji je povedati, da je malo prej videl njen obraz, stkan iz meglic, pa se jima je od nekod pribljižal Rishi in prekinil še ne dobro začet pogovor.

"Pozdravljena Alaya, kako si?" je dejal.

"Dober dan Rishi. Zelo dobro sem. Lep dan je danes, kajneda!"

"Vsak dan je lep dan. Kdo pa je tvoj prijatelj?"

"Ahhi sem," se je ta sam predstavil.

"Vaju lahko povabim, Ahhi in Alaya, da si zvečer skupaj ogledamo Luno? Vesta polna bo in takšne noči so lahko prav zanimive.

"Seveda, zakaj pa ne," je rekel Ahhi, "lahko zakurimo ogenj in ob njem počakamo jutro."

"Tudi jaz sem za," je rekla Alaya, "že dolgo nisem prebedela noči in opazovala Lune."

Zvečer so se dobili na robu gozda. Rishi je bil ogrnjen v srebrno ogrinjalo in od daleč je izgledal kot velika srebrna krogla. Vodil ju je skozi gozd po poteh, po katerih še nista hodila.

Drevesa so postajala vedno bolj podobna nekakšnim velikanom z dolgimi rokami. Nežno so poplesavala v lahnem vetrcu. Njihovi listi so tiho šepetali v neznanem jeziku za dva mlada popotnika, ki sta stopala med njimi. Le pesem, ki jo je prepeval Rishi, se je ujemala z njihovim jezikom.

Alayi, ki je hodila za starim modrecem, se je zdelo, da je to tudi edini zvok, ki prihaja od njega. Njegovih korakov ni bilo slišati in imela je občutek, da sledi srebrni krogli, ki tik nad tlemi lebdi pred njo.

Končno so prispeli do male jase, ki se kar naenkrat pokazala med drevesi. Po tleh okoli ognja, ki je že veselo gorel, so bile pogrnjene odeje.

"Vidim, da je moja prijateljica že tu," je dejal Rishi. Usedli so se in kmalu za tem se jim je pribljižala starka s prelepim obrazom.

"Tukaj si torej!" je veselo vzkliknil Rishi. "Draga moja, to je Soma, moja prijateljica. Povabil sem jo, ker ima zgodbe za vaju."

Srebrna meglica se je vila okrog njih in s svojim sijem pričarala čarobno vzdušje. Bitja, ki so se zbrala, da bi z Luno pričakala nov dan, so zrla v žgoče plamene ognja, ki so čistili njihove duše. Besede, ki so jih izgovarjali, so dobile globji pomen. Ljubezen je napolnila njihova srca in jim sijala iz oči. Ko je bila Luna najvišje na nebu, je prišel čas za Somine zgodbe.

Alaya je pogledala Somo in starka ji je vrnila skrivnosten pogled.

"Zakaj pripoveduješ takšne zgodbe? Kot Rishi. Najbolj čudno pa je to, da jih nekje nekako razumem," je rekla Alaya.

"Tudi meni se zgodbe pišejo istočasno kot jih berem. Ta je bila namenjena tebi, zato jo razumeš. Te zgodbe prihajajo od tam kot sanje."

"Hvala Soma, za zgodbo. Ali veš kako zelo si podobna Luni?" je presenečena nad mislijo, ki jo je ravnokar prešinila, vzkliknila Alaya. Rishi in Soma sta se glasno zasmejala, Ahhi in Alaya pa le začudeno spogledala. V Ahhijevih očeh je nenadoma zagledala metulja iz zgodbe in še preden se je imela čas potopiti v to podobo, je Soma že pripovedovala Ahhijevo zgodbo:

Ahhija je zmrazilo po hrbtu. "Saj vendar govori o Alayi," je pomislil. Pogledal jo je, da bi se prepričal in v njenih očeh zagledal vse, o čemer je Soma govorila. V trenutku je razumem nekaj, kar se še ni zgodilo, a je vedel, da se bo in da je vse prav.

"Še zgodbo za Rishija," je dejal.

"Rishi pozna že vse moje zgodbe," je rekla Soma, "kajne Rishi?"

Spogledala sta se in v njunih očeh se je zrcalila neka starodavna povezanost.

Alaya je zaprla oči in se prepustila luninim srebrnim žarkom. Ob ognju ji je bilo toplo in pogovor je počasi zamrl, zato se je udobno zleknila in sprostila svoje telo. Tik za tem, ko je luna zašla in še preden je vzšlo sonce, jo je tiha pesem iz daljave zazibala v sanje.

Sanjala je, da skozi okno zre v deževno noč. Iz teme se ji je pribljižala znana postava. "Ahhi!" je vzkliknila, ko je prepoznala poteze njegovega obraza. Vedela je, da se poznata iz večnosti. Da sta preživela že tisoče življenj.

Njegovi koraki so bili neučakani in svetloba bakel, ki so gorele ob poti, se je lesketala v dežnih kapljah na njegovih laseh. Glasno je zakričal v noč njeno ime in trenutek kasneje se je znašla ob njem na dežju.

Pustila je vodi, ki je tekla po njej, da jo čisti. Čutila je Ahhijevo bljižino in ko se je zazrla vanj, se je spomnila.

Spomnila se je vesolja, ki je plavalo za njegovimi očmi, spomnila se je, od kod prihajata njuni duši. Videla je odsev neba, ki je plavalo nad njima, posuto z milijoni drobnih zvezd. Nasmehnila se je.

Z roko v roki sta odšla na malo jasico v gozdu, na jaso, obsijano s srebrno lunino mesečino. Dež je nekje na poti nehal padati. Bila sta tu. Lahka, prosojna. Njuni vesolji sta se združili v eno. Plavala sta po njem. Skozi nešteto barv in zvokov, vse dokler se nista zlila s svetlobo, svetlejšo od vsega. Zaslišala sta glas:

Pod velikima težkima vekama so se, kot dva velika črna jezera, svetile oči boginje. Matere prostora in časa in vsega, kar si lahko in česar si ne moremo zamisliti.

Ahhi in Alaya sta se stapljala z glasom. Potovala sta po brezčasnem prostoru, a mavrični most ju je posrkal vase in potegnilo ju je nazaj v telo.

"Si tudi ti sanjal?" je vprašala Alaya. Ahhi je samo pokimal.

Objela sta se in vase vpijala še zadnje občutke iz večnosti, preden so znova odplavali v neko drugo resničnost.

Dnevi so minevali. Ahhi in Alaya sta se počasi spoznavala in odkrivala eden drugega. Potovala sta po deželah med njima in vsak na svoje vesolje tudi nista pozabila.

Alaya je v deželo v svojem srcu prihajala preko čudežne reke, v kateri je vedno znova sprala vse težke in žalostne misli. Kot luske so se odpadale z nje in se pod nežno rekino vztrajnostjo počasi razsopile.

Šele tako očiščena je lahko stopila na drugi breg reke, v deželo svojega srca. To je bila dežela neskončnih travnikov in gričkov ter rož, ki so vedno cvetele in širile svoje opojne vonjave. Tukaj je lahko letela!

Nekje v notranjosti te dežele je rastlo drevo. In pod njim je včasih nekdo sedel. Rishi! Sedaj se je spomnila starega modreca, spomnila se ga je iz časov med življenji. Vedno je bil tu, tukaj je bil njegov dom. Spomnila se je vseh odgovorov, ki ji jih je šepetal v temnih nočnih urah, ko je spala. Spomnila se je trenutkov, ko se je počutila najbolj sama, zapuščena in prestrašena. Takrat jo je ta glas iz njenega srca vedno tolažil, dokler ni potonila v sladke sanje. To je bil glas njene notranje modrosti, ki se je izoblikovala iz izkušenj mnogih življenj. To je bilo zavedanje, ki se je ohranjalo skozi čas in ni umiralo skupaj z njenimi telesi.

"Kolikokrat sem preslišala svoje srce?" je pomislila, Rishi pa se je nasmehnil, z neskončnim razumevanjem v očeh.

Iz daljave je zaslišala glasbo, ki je postajala vedno glasnejša. Napovedovala je prihod vil, zato je Alaya prisedla k Rishiju. Opazovala sta njihov magični ples. Z gibi rok so jo povabile medse. Zaplesala je z njimi. Lahen vetrič jih je dvignil in ponesel visoko nad krošje dreves. Alayino potovanje po svoji notranji deželi se je nadaljevalo.

Ahhi je hodil po gozdu. Mislil je na Alayo in naenkrat močno začutil njeno prisotnost. Zaznal jo je povsod okrog sebe.

Zagledal je bele meglice, ki so, tako kot že velikokrat prej, spet prišle , tokrat pa jih je bilo še posebno veliko. Začarale so gozd in ga prepojile z ljubeznijo. Zlat prah je padal z njih na Ahhija. Zaprl je oči in se prepustil glasbi, ki jo je zaslišal:

Vedel je, da so ga obkrožile vile, čeprav jih ni videl in vedel je, da je z njimi prišla Alaya. Potopil se je globje vase, da bi se jim lahko pridružil.

"Pridi zvezdica, usedimo se," je vila v belem pajčolanu rekla Alayi, ko se jim je pridružil še Ahhi. Posedli so se v krog. Alaya je začutila moč, ki se jim je bližala. Ustašila se je in v sebi zaslišala Rishijev glas, ki jo je pomiril."Vse je v redu, vse je prav," je rekel. "Ni je sile močnejše od tebe."

Ona, ki je prišla, je bila ogrnjena v črnino noči. Njeni lasje so se vili do tal in s svojo magično privlačnostjo vase srkali vse česar so se dotaknili.

"Pridi z mano," je rekla črna vila Alayi, "prihajam z morja in imam zgodbo zate."

S svojimi vranje črnimi očmi se je zazrla vanjo. Alaya je v njenih očeh zagledala mogočne valove morja, ki je čakalo nanjo nekje v daljavi. Potopila se je vanj in postajalo je vedno bolj resnično. Naenkrat je vse izginilo. Ostala je le še neskončna tema.

"Prispeli sva," je rekla vila. Njen glas je bil sedaj globok, dvignil se je iz najglobjega sveta tišine.

"Ime mi je Whisla," je rekla in se usedla nasproti Alaye. Z rokami se je objela okrog meč. Začela je pripovedovati svojo zgodbo:

"Kakšne sanje," jo je prekinila Alaya.

"Sanje iz sebe."

"Na dnu morja sva," je pomislila Alaya.

"Da," je rekla Whisla, ki je brala njene misli, "na dnu morja sva, v maternici, v svetu sanj. Čeprav to niso sanje, tako kot ne ljubezen. A poslušaj naprej:

Alaya je razumela. Whisla jo je prijela za roko in odleteli sta preko vesolja nazaj v deželico v Alayinem srcu. Tam so ju še vedno čakale vile, Rishi in Ahhi. Potopljeni v eno so z vetrom potovali in nosili sladke sanje ljudem, da bi nekoč lažje odprli vrata v svoje srce.

Alayo je prebudil zadnji poletni dan. "Pravi dan za sprehod," je pomislila. Sončni žarki so jo zvabili ven. Opazovala je prelepo pokrajino in se čudila tihim skrivnostim narave. Slišala je šepet dreves in opazila razigran let metulja.

Ustavila se je in se naslonila da deblo mogočnega hrasta. Njeno telo se je razširilo vse do krošenj in drevo ji je zašepetalo:

Njene noge so se potopile globoko v Zemljo, roke je razširila v krošnje in se prepustila soncu, ki je ljubkovalo njene lističe. Postala je hrast in uživala v globokem miru, ki ga je občutila.

"Pridi, Whisla naju čaka," je zaslišala znan glas. "Sanjam," je pomislila in Rishi je prikimal. Pogledala je okrog sebe. Bila sta na visoki pečini. Okrog nje so rastli skrivenčeni stari hrasti, v skalnih policah pa so gnezdili orli.

Naenkrat so sonce prekrili črni oblaki in v trenutku se je stemnilo. Tema se je spremenila v nekakšno valovanje in se zgostila v neko točko. Posrkala je vse oblake z neba in sonce je zopet zasijalo. Alaya pa je pred sabo zagledala Whislo. Začarana od njenega pogleda se ni mogla niti premakniti.

"Potopi se v moje oči,"je dejala Whisla. Alaya se je prepustila njenemu pogledu. Whisline oči so postajale vedno večje, dokler se niso spremenile v eno samo ogromno oko.

"Vstopi," je znova zaslišala Whislin glas in z močjo svoje misli je vstopila.

"Zdaj sva v tvojem notranjem vesolju, ki je polno še ne izrabljenih možnosti. Vsaka misel, ki jo boš pomislila, se bo izpolnila pred tabo in prevzela snovno obliko. Tako boš spoznala moč svojih misli. Videla boš kako tvoje misli ustvarjajo svet, v katerem živiš," je še rekla Whisla, nato pa se je zlila s temo, ki ju je obdajala. Alaya je ostala sama. Postalo jo je strah.

In strah jo je s svojimi dolgimi hladnimi prsti začel stiskati. Tema jo je začela dušiti. Čisto počasi je s svojimi čekani mlela prostor okrog nje in prihajala vedno bližje. Alaya je začutila, da jo tema žre. Pogledala je svoje roke, ki so že začele izginjati v temi. Še bolj se je ustrašila in stresla je telo, da bi otresla temo s sebe.

"Kakšen nesmisel," je pomislila, "teme ne morem stresti s sebe."

In tema se je zajedla še bolj. Prodirala je vanjo skozi nos in usta. "Zadušila se bom," je pomislila Alaya in tema je postala gostejša. "Pazi na svoje misli," je zaslišala Whislin glas, ki je prihajal iz daljave. Sence so postajale vedno bolj resnične, dobile so obraze in Alayo je postajalo vedno bolj strah. Ni več vzdržala. V paničnem strahu je odprla oči.

Še vedno je bila pri hrastu, še vedno naslonjena na njegovo deblo. Prepustila se je njegovi energiji, da je stekla po njeni hrbtenici in skozi korenine odplaknila ves strah iz celic njenega telesa. Hrast jo je pomiril in jo uravnotežil, a vedela je, da se bo morala s svojim strahom še kdaj soočiti.

"Danes pride Soma, " je dejal Rishi.

"Pa res, polna luna bo," je odgovorila Alaya in se zastrmela v nočno nebo. Jasica, na katero sta pravkar stopila, je samevala. Obhodila sta jo in se spogledovala z belimi tančicami, ki so lebdele nad tlemi. Oba sta vedela, da so to vile, ki plešejo svoj nočni ples in prebujajo sanje.

"Kako lepo je, da se njihov svet prepleta z našim, " je zašepetala. "Vse je eno," ji je odgovoril glas za njenim hrbtom. Ahhi je stal za njo in se smehlal. Luna se je dvignila nad obzorje. Zrli so v njen prečudoviti obraz in spustila se je z neba. Soma je prispela. Že je bil čas za njene zgodbe:

"Pridi na obisk Alaya," je dejala Soma, ko so ob sončnem vzhodu zapuščali jaso.

"Z veseljem pridem, kje pa si doma?"

" Ne skrbi, našla me boš," je odgovorila Soma in počasi izginila za debli dreves.

Nekaj časa je brezciljno hodila po gozdnih poteh, potem je sledila jatam ptic. Poslušala je notranje občutke in se na križiščih odločala po njihovem vodilu. Naenkrat jo je zagledala. Malo leseno hiško sredi gozda. Soma jo je že čakala pri vratih.

"Sem vedela, da boš prišla!" ji je zaklicala v pozdrav. Ponudila ji je topel čaj, pripravljen po starodavnem receptu, ki je v celicah telesa prebujal njihovo modrost in zavest. Usedli sta se pred kamin, v katerem je veselo prasketal ogenj. "Potopi se v plamene," je dejala starka, "očistili te bodo."

Alaya se je potopila v žgoče plamene. Ogenj je nežno vstopal v njeno telo in jo polnil s toploto. Topil je preživete stvari v njej in preobražal, povzdigoval in čistil. Alaya je zdrsnila v neko stanje in ne da bi zaspala, se je znašla v sanjah.

Bila je sredi gozda. Razgledovala se je po novem okolju, ko ji je pot prekrižal starec, ki je izstopil iz debla drevesa. Njegova brada je bila ognjeno oranžna in v Alayi se je prebudil prastar spomin. Vedela je, da je nekoč že srečala tega moža, samo kje in kdaj se ni mogla spomniti.

"Kdo si stari mož? Zdi se mi, da te poznam."

Potopila se je v pogled, saj je bil za njim skrit odgovor na njeno vprašanje. Ozka zaraščena pot se je odstrla na drugi strani starčevega očesa in stopila je nanjo. Pot je vodila do jase, ki jo je Alaya zdaj že dobro poznala.

Na jasi jo je čakala vila. Lebdela je tik nad tlemi in se s svojimi pajčolani zibala v vetru.

Alaya se je spomnila.

Vila je odšla in Alaya je ostala sama.

Prepustila se je spominom, ki so jo objeli. Spomnila se je oranžnih las, spomnila se je knjige, ki jo je takrat pisala. Bila je moški in ime ji je bilo Laon.

Začutila je pristno predanost tega moža, predanost znanju in resnici. Alkimiji, s katero je poskušal transformirati različne elemente Zemlje v nekaj višjega. V višje resnice o snovi in njeni zavesti. Mnoga spoznanja, ki jih je ob tem dobil.

Spomnila se je tudi grozne bolečine, ki jo je čutil Laon, ko ni mogel uresničiti velike potrebe, da bi svoje znanje predal človeštvu. Vsa spoznanja svojega življenja je zapisal v knjigo, vso svojo modrost je strnil za prihodnje generacije. Ko so ga zaprli, je knjigo shranil na astral in jo tam zaklenil z urokom. Dojel je, da ljudje še niso pripravljeni, spomnil se je Atlantide in tega, kar se je zgodilo tam, ko ljudje s svojim znanjem niso znali prav ravnati.

Ko so Laona peljali na grmado, je v sebi zbiral vse delčke svoje energije, da bi ga ogenj povzdignil na višje ravni bivanja. Toda bolečina, ki jo je čutil in navezanost na knjigo, sta ga popeljala v nove inkarnacije na Zemlji.

Alaya je nosila njegovo bolečino in zavezanost ohranjanju znanja iz knjige, ki ga zavestno niti ni poznala.

Vedela je, da od tu izvira težka žalost, ki jo je čutila že vse življenje in spoznala je, da ima priložnost, da osvobodi Laona, da osvobodi sebe.

Pridružila se mu je v zaporu, v trenutkih največjega obupa, ko je doživljal najhujšo bolečino. Objela ga je in tolažila. Jokal je kot otrok in ona je jokala z njim. V joku je bolečina odtekala. "Tvoje znanje ni šlo v nič," mu je rekla, "jaz ga nosim v sebi, moje telo se je zbralo iz tvoje zavesti. Če hočeš, lahko napišem knjigo še enkrat." A Laon je že spoznaval svojo novo zavest, Alayo, in veliko breme je padalo z njega. "Ne," je dejal, "zdaj vidim. Vse je večno, znanje ni moje ali tvoje, vse se dogaja ob pravem času in vse se dogaja prav."

Laon je preklical svoj urok, osvobojen vseh obljub sebi in svetu, je še enkrat stopil na goreča drva, pripravljen, da se njegova energija preobrazi in kot modrost iz preteklosti služi svoji novi inkarnaciji, svojemu novemu življenju na Zemlji.

Zaprl je oči in se prepustil žgočim plamenom. Alaya je odprla oči. V neskončnem miru, ki jo je zajel, se je še nekaj časa v mislih pogovarjala s pomirjenim delom svoje preteklosti.

"Ah, tukaj si," je dejala Soma, ki se je pridružila Alayi. Zagledala je solze v njenih očeh. "Torej si spoznala Laona," je rekla.

Naslednji dnevi so mirno minevali. Alaya in Soma sta se veliko sprehajali po gozdu, nabirali drva, da sta se ob večerih greli ob ognju ter zelišča, iz katerih je Soma kuhala svoje božanske čaje. Alaya je zdravila ostanke bolečine, ki so še priplavali na dan, sprejemala in tolažila je dela sebe, ki so se ranjeni vračali v njeno zavest. Ni bil samo Laon, bilo je mnogo življenj, mnogo delov njene energije, ki so se pozabljeni in zapuščeni zamrznili v lastnih kreacijah in se niso znali osvoboditi. Soma ji je ob tem nudila oporo in varno zavetje.

Ko se je zdravljenje končalo, je Alaya zapustila malo hiško v gozdu. "Čez tri dni bo luna polna," je dejala Soma ob slovesu, "se vidimo na jasi."

"Še vedno ne poznam poti do nje," je dejala Alaya. Ko je vidila nasmeh na Sominem obrazu, je dodala:" Ja, saj vem, našla bom pot do nje. Ni mi treba skrbeti."

Na jaso je stopila z globokim spoštovanjem. Čutila je, da je to svet prostor, na keterega lahko pridejo bitja z vseh ravni obstoja. Bila je počaščena, da lahko stoji na njem.

Ogenj je že gorel, Rishi, Soma in Ahhi so se pogovarjali. Njihovi glasovi so se stapljali z glasovi bitji okrog njih. Prijatelji so se objeli in njihova luč v očeh je zagorela močneje, kajti njihove duše so se prepoznale v večnosti.

" Nocoj se bo zgodilo nekaj pomembnega," je pomislila Alaya. Posedli so se okrog ognja in že je bil čas za Somine zgodbe.

Alaya se je s solznimi očmi zazrla v nebo. S kotičkom očesa je videla, kako je najprej izginil Rishi, nato Soma in še Ahhi. Kot drobne zlate kapljice so padli v njeno srce. Prepoznala jih je kot dele sebe.

Na nebu se je pojavila Whisla.

Tudi Whisla se odšla nazaj v vilinski svet. Tišina je objela Alayo.

Alaya je sedela v svoji sobi, ko je zaslišala glas v sebi. Prigovarjal ji je, naj se vrne na jaso. Zaupala mu je.

"Pridi zvestoba življenju," je poklicala svojega psa. Njegov simbol - zvestobo in pomen njegovega imena - življenje, je igrivo združevala v vedno nove pomene.

Sedla je na svoj najljubši prostor, ko je močno zapihal veter. Zašumeli so listi na drevesih in pritegnili Alayino pozornost. Na njenem obrazu je zasijal nasmeh. Ahhi se ji je bližal s soncem v očeh.