Sprehajam se.
Gaja odpira moje noge.
Pomaga mi spuščati stvari,
druge shoditi.
Predajam se sončnim žarkom.
Celice polnim s svetlobo sonca,
crkljam jih in se odpiram,
kot cvetni lističi,
v ljubezni in veselju.
Vsak trenutek je dolg in lep.
Gaja govori in sije.
Berem jo, kot se bere iz oči človeka.
Pot me pripelje do dreves, ki jih poznam.
Več stoletne lipe so to, ki so si zadale pomembno nalogo.
Modrost svoje izkušnje, svojo ljubezen želijo predati človeku.
Pustim jim, da mi govorijo svojo zgodbo:
"Odhajamo," mi reče ena izmed njih.
"Ker pa smo bitja Zemlje,
ne gremo daleč.
Vdruge plasti Zemlje gremo, v vilinski svet.
Tam praznujemo naš obstoj,
igramo se s sončnimi žarki.
Naše nebo je mavrično,
razumemo petje ptic
ter igramo na piščali.
V potokih opazujemo svoje obraze
in plešemo po travnikih.
In kadar zrak še posebej lepo diši
in nas sonce še bolj prijazno boža,
iz tankih nevidnih niti
spredamo zgodbe.
Ponoči jih naše sestre, nočne vile
previdno odnesejo ljudem
in jih položijo v njihove sanje."
Pove mi, da se poznava že dalj
kot le eno življenje,
da sva se srečali že v mnogih oblikah.
In res jo prepoznam,
prepoznam njen svet,
kot da sem nekoč v njem živela.
Povabi me vase.
Njeno deblo je razprto.
Pove mi, da se je odprla navzven,
da preda vse kar ima,
da je to njena zadnja preobrazba.
"Na poti domov sem že", reče,
"že vidim mavrično nebo vilinskega sveta,
nežni topli vetriči mi šepetajo na uho,
kličejo me v svobodo mirovanja, počivanja."
Energije v trebuhu se premaknejo.
Vem, da me zdravi.
Začutim, da si želijo ta bitja druženja z ljudmi.
Rada bi se igrala z nami,
delila svoje občutke.
"Preobrazba se dogaja,"
mi pravi Gaja,
"potresi bodo,
poplave in požari.
A Nova Zemlja že obstaja.
Vsi potencijali so odprti
domišljija pa je pot."
Začutim njen sladek poljub na čelu
in vem, da Zemlja živi.
Da nas drevesa objemajo,
ko jim pustimo,
da nas ima narava rada.
Ko bi le Človek odprl svoje srce...